Proga za ribiče ali kopalce (32 KKR)
Start: Evropska ploščad ROGAŠKA SLATINA
Po kolesarski stezi na Takalce, Rajnkovec, pri avtoodpadu desno v Kamence (vzpon), Vidovica, vzpon Sv. Ema, spust v Sodno vas, ob priklopu na glavno cesto zavijemo levo, takoj po prečkanju mostu zavijemo desno, Tinsko, Loka pri Žusmu, peljemo naprej po glavni cesti skozi Volčjo Jamo (vzpon), spust proti Slivniškemu jezeru, na križišču pri gostilni Cokle zavijemo desno, Sv. Štefan, Brezje pri Lekmarju, Metličar, Cerovec pri Šmarju, Šmarje pri Jelšah, pri Zavarovalnici Triglav desno, Korpule (vzpon), priključek na cesto Belo desno, Stranje, Pristava pri Mestinju, Sodna vas, pred mostom levo v Vonarje, Pristavica, Rajnkovec, Sotelska cesta, Takalce, po kolesarski stezi v Rogaško Slatino, cilj Evropska ploščad.
Proga je razgibana, zahtevna, primerna za boljše rekreativce.
Dolžina proge je 59,8 km.
Čas vožnje 2 ure 44 minut (brez postankov).
Skupno število višinskih metrov je 857.
Vzpon: - avtoodpad – Kamence 15 %; dolžina vzpona 900 metrov
Spust: - Kamence – Vinec 12 % ; dolžina spusta 300 metrov
Vzpon: - Sv. Vid – Sv. Areh 10 %; dolžina vzpona 400 metrov
Spust: - Sv. Areh – Sv. Vid 10 %; dolžina spusta 400 metrov
Vzpon proti Sv. Emi: 15 %; dolžina vzpona 350 metrov
Spust od Sv. Eme do Marčja vasi: 15 %; dolžina spusta 1500 metrov (nevarno)
Vzpon: Loka pri Žusmu – Bukovje v Babni Gori: 8 %; dolžina vzpona je 4000 metrov
Spust: Bukovje v Babni gori – gostilna Cokle 8 %; dolžina spusta je 2000 metrov
Vzpon : gostilna Cokle – Sv. Štefan 8 %; dolžina vzpona je cca 3000 metrov
Na progi so možni naslednji postanki:
ogled cerkva Sv. Areh, Sv. Vid, Sv. Ema,
V bližini Loke pri Žusmu: ogled gradu Žusem (razvalina), Slivniško jezero: (možen ribolov, okrepčilo na turistični kmetiji Racko), Šmarje pri Jelšah: ogled kapel Sv. Rok, Podčetrtek: Aqualuna (kopanje) in gostince Ciril (okrepčilo). Proga je namenjena tudi ribičem ali samo tistim, ki bi se kopali v Aqualuni. Priporočljivo je peljati samo ribice ali samo kopalce. V obeh primerih bi ta vožnja trajala najmanj pol dneva (bolj verjetno, da cel dan). Seveda je možno progo zvoziti brez teh dveh aktivnosti. Čas vožnje ob uporabi te ponudbe ob progi se poljubno podaljša.
Vredno ogleda na kolesarski poti
Cerkev sv. Štefana na Svetem Štefanu
Cerkev sv. Štefana se prvič omenja leta 1494 in je v osnovi poznogotska. Konec 17. stoletja so povišali in obokali ladjo, vdelali pevsko emporo, prizidali kapeli, prezbiterij in zakristijo ter predelali zvonik. Poslej ni bila deležna bistvenih sprememb. Veliki oltar je okoli leta 1850 napravil Leopold Gotzl, stranska oltarja pa leta 1710 konjiški kipar Mihael Pogačnik. Lepa prižnica je iz okoli leta 1760, orgle iz okli leta 1770, zvon iz leta 1691. Cerkev je postala župnijska leta 1760. Cerkev ima enovito zaključeno podobo tako v notranjščini kot v zunanjščini in tako daje bližnji in daljni okolici značilen poudarek.
Sv. Rok je značilna podeželska arhitektura svojega časa in kot taka bi mogla najti mnogo sestra na slovenskem Štajerskem. Visoka in ozka okna so po gotsko zašiljena, tradicijo gotskega stavbarstva pa obujata še dva opornika na južni strani prezbiterija in ladje. Zavoljo obdobja gradnje cerkve (1645- 1666, ko se je barok pri nas šele prebujal), ne bi bilo nič nenavadnega, če bi bila tudi notranjost preprosta, kakor je moč sklepati po ogledu zunanjščine masivno grajene stavbe. Toda malokje razlika med zunanjščino in notranjščino tako preseneti kakor pri sv. Roku. Glavna vrata, nad katerimi je lesen kip cerkvenega zavetnika, pripeljejo pod obokani kor, od koder se pogled razširi po vsej cerkvi. Stena pevskega kora vsa "nemirna" sloni na slopih, polslopih in konzolah, proti cerkvenemu središču pa kaže vrsto poslikanih in štukiranih okvirov. Štukaterju niso dale miru niti stene v ladji. Okrasil jih je s školjkastimi in mrežastimi oblikami, angelskimi glavicami in cvetnimi vejicami. Odločilno likovno razpoloženje v prostor vnaša slikarija. Freske v prezbiteriju so skoraj v celoti posvečene prizorom iz legende o sv. Roku, poleg teh pa so na freskah predstavljeni še apostoli in cerkveni očetje, slika nad zakristijskimi vrati pa prikazuje Šmarje s cerkvijo sv. Roka, kakor ju je slikar videl leta 1738. V ladji je na slavoloku sredi manjšega, oltarju podobnega nastavka upodobljena Brezmadežna z detetom na zemeljski krogli, ob njej sta kipa Janeza Krstnika in Jožefa ter ferski Boštjana in Rozalije. S severne stene vabita k ogledu dva prizora iz življenja Janeza Nepomuka, zrcalno na nasprotni strani pa prav tako manjši medaljon in večja freska s prizoroma iz življenja Nepomukovega baročnega "pendanta" Frančiška Ksaverja. Na steni za korom se prikazuje Marija z detetom in svetnikoma Kalvarija in Sv. Rok Florijanom in Jurijem ter s štirinajstimi priprošnjiki v sili. Tej slikani predstavi se na koru pridružujeta še freski Antona Padovanskega in župnika, graditelja kapel, dr. Mateja Vrečerja. V medaljonih na korni ograji je šest fresk, ki predstavljajo cestninarja, Magdaleno, Petra, Pavla, Hieronima in Davida. Pravcata slikarska radost pa je strop v ladji. Osrednji prizor, ki se razteza čez dve obočni poli, prikazuje Marijino vnebovzetje in kronanje. Od tega prizora je v večjem medaljonu proti koru predstavljen sv. Mihael, v dveh manjših ob njem pa sta Jožef z Jezusom na poti v Egipt in Jezus z malim Janezom Krstnikom. Od osrednjega prizora v smeri proti prezbiteriju je predstavljena kompozicija alegorične upodobitve Cerkve s simboli, Adama in Eve, Petra, Pavla, Jožefa, simbolov vere, upanja, ljubezni in Kristusa. Ob straneh so v manjših medaljonih angelske glavice in Marijino oznanjenje, v tristraničnih zalomih oboka pa je v medaljonih spoznati vse štiri evangeliste. Cerkvena plastika se sicer ne odlikuje po izredni markantnosti (prvenstvo se brez dvoma prisoja štukaturi in slikariji), vendar prispeva k bogatemu videzu notranjščine. Nad usločeno oltarno mizo velikega oltarja se dviga nastavek, sestavljen iz stebrov ter povezan z loki in bogatim ogrodjem. V srednji vdolbini je kip sv. Roka, v stranskih sta Silvester in Anton Puščavnik, tik ob glavni niši pa stojita kipa škofov Valentina in Blaža. V atiki je kip umirajoče Rozalije s putti. Cerkev ima štiri stranske oltarje, in sicer levo in desno od slavoloka stojita ozka in visoka oltarja iz štuka, v levem sta sliki sv. Boštjana in Marije z detetom, v desnem je Jožef z otrokom in nad njim podoba boga Očeta s sv. Duhom, v atikah sta dva plemiška grba (levi je grb rodbine Gaisruck). Oltarja v ladji in prižnica po sorodnosti oblik sestavljajo samostojno skupino. Oltarja sta polna školjkastih in cvetnih okraskov ter angelskih glavic. V levem oltarju je v vdolbini, ki spominja na manjšo kapelico, kipec oblečene Marije z detetom in angeli, ob straneh sta kipa Marijinih staršev, Joahima in Ane. Na desnem oltarju je v zastekljeni niši kipec Jezusa, oblečenega v ornat (slavnostna ali obredna oprava cerkvenih ali posvetnih mogočnikov), z žezlom in jabolkom sredi oblakov in angelskih glavic. Pod njim sta s trnjem ovito srce in relikviarij s kipcem t. i. Praškega Jezuščka. Ob niši stojita kipa Frančiška Ksaverija in Ignacija Loyole. Zanimiv prižnici balkon peciva na stebriču in še najbolj spominja na vitko čašo ali kelih, njena s cofi in volutami obdana streha pa je podobna vrhnjima zaključkoma obeh stranskih oltarjev. Posebnost je tudi dohod na prižnico, stopnice so namreč na zunanji strani cerkve.
Cerkev sv. Matere božje na Spodnjem Tinskem Na strmem griču (403m) stojita sredi vinogradov dve cerkvi, ki ju na južni strani obdajata škarpa in obzidje. Božjepotna cerkev sv. Matere božje stoji zahodno od cerkve sv. Ane. Zgrajena je bila v drugi polovici 15. stoletja, kot dodatno božjepotno cerkev k že obstoječi cerkvi sv. Ane. V svoji zunanjščini je lepa poznogotska arhitektura z bogatimi kamnoseškimi detajli. Ladja je imela prvotno raven strop. Leta 1524 so ladjo spremenili v dvoladijski dvoranski prostor in jo obokali. Zvonik je bil prizidan srdi 17. stoletja, zakristija pa v prvi polovici 18. stoletja. Notranjščina je bila predelana okoli leta 1770. Veliki oltar iz leta 1644, ki je bil v času med 1760 in 1770 baročno predelan in povečan, hrani dragocen Cerkev Sv. Matere božje / Spodnje Tinsko kamnit Marijin kip iz okoli leta 1400. Šest stranskih oltarjev je napravila Mersijeva rogaška rezbarska delavnica med leti 1760 in 1770. Krasijo jih oljne slike rogaškega slikarja Antona Lerchingerja. Zvon je leta 1668 ulil Nikolaj Bosset v Celju. Skupaj s cerkvijo sv. Ane tvori kvaliteten prostorski ambient
Cerkev sv. Ane na Spodnjem Tinskem
Gotska cerkev sv. Ane je bila nekdaj božjepotna in je bila zgrajena konec 14. stoletja kot donatorska cerkev. Iz tega časa so ladja, prezbiterij ter njun še deloma ohranjen slikarski okras. Zakristija je bila sprva stolpova zvonica in zgrajena morda šele v 15. stoletju. V 17. stoletju so prizidali zvonik, potem ko so odstranili prvotni stolp nad sedanjo zakristijo. Leta 1733 so vzidali pevsko emporo. Glavni portal ima slikarijo iz leta 1487. Na severni steni ladje so sledovi gotskih fresk. Notranjščina je bogato kamnoseško okrašena, med drugim tudi s celjskim grbom. Na severni steni ladje je ohranjena freska iz okoli 1400, ki prikazuje Marijino smrt. Veliki oltar je lepo delo iz druge polovice 17. stoletja. Stranska oltarja sta iz druge polovice 17. stoletja. Velika oljna slika Polaganja v grob je iz leta 1670. Cerkev sv. Ane je enovito ohranjen gotski prostor z mlajšo zakristijo in zvonikom. Skupaj s cerkvijo sv. Matere božje tvori kvaliteten prostorski ambient.
Cerkev sv. Petra na Kristan Vrhu se
prvič omenja leta 1545, kraj sam pa že leta 1404 kot Perngeschiezz. To ime se ob koncu 18. stoletja spremeni v Perenthal, torej Medvedjo dolino. Kraj je spadal pod podčetrteško posest in se tudi v tamkajšnjem latinskem urbarju prvič omenja. Od prvotne, gotovo pozno-gotske cerkve, je ohranjena še ladja v svojem jedru. Kot kažejo krivine obeh njenih podolžnic, je bila ladja enkrat podaljšana proti zahodu ter je takrat dobila zvonik. Mogoče istočasno ali pa tudi nekoliko kasneje so prizidali prezbiterij in obe kapeli,ki v svojih višinah kažejo na prvotno višino ladje, ter zakristijo. V 18. stoletju so dvignili in obokali ladjo. Leta 1938 je bila cerkev v celoti popravljena, še posebno njena streha.
Cerkev sv. Ane na Spodnjem Tinskem
Cerkev sv. Petra na Kristan Vrhu
Tu je bila doma Jakob Strašek, župnik in prijatelj Antona Martina Slomška.
Žusemski grad se prvič posredno omenja leta 1203 v Daritveni listini viteza, krškega ministeriala Poppo de Suzzenhei ma, izrecno kot grad pa leta 1364 kot vest Suzzenhai m. Tega leta so Celjski grofje grad podedovali od brata Heinzela in Albrehta. Leta 1404 preide utrdba nazaj v roke Hansu Žusemskemu in njegovemu ujcu Andreju. 1437 je moral Andrej zastaviti svojo hišo Celjanom. 1480 prevzame oskrbništvo nad žusemskim gradom Hansov stric Bernard Lichtenberger. Do leta 1871 so se menjavali različni lastniki, zadnji med njimi je bil L. Fieglmuller, ki je grad prej omenjenega leta prepustil uničenju, da mu zanj ne bi bilo treba plačevati davka. Znani so še podatki: 1550 je cesar Ferdinand dovolil Francu pl. Altenhansu, da uporabi za stavbna dela na gradu 400 fl. in ta znesek prišteje k zastavni vsoti. 1579 je Danijel Kupic, celjski mestni pisar in član komisije, ki je popisovala in ocenjevala deželnoknežje gradove in posesti, natanko opisal tudi Žusem. Tu med drugim omenja, da je imela kapela križni obok iz klesanega kamna Spigulj imenovanega. 1635 so grad oplenili in razdejali uporni kmetje, 1695 pa je pogorel. Stavbni mojster J. Satler iz Celja je takrat ocenil škodo na 2188 fl. Kot večina naših gradov, ki so se ohranili v novi vek, je tudi Žusem v podobi, kakršno je imel ob koncu 19. stoletja, rezultat številnih prezidav in dozidav. Ob močno razklenjeno grajsko jedro, ki je že malone povsem razsuto, se je na zahodni strani prislanjal trinadstropni, šesteroosni stanovanjski trakt, katerega prednja vogala sta bila okrepljena z mogočnima okroglima stolpoma. Pritličje, ki je bilo znotraj obokano in je rabilo za klet, je bilo utrjeno z renesančnimi strelnimi nišami s kljukastimi, iz enega kosa kamna izklesanimi strežnicami. Trikotna cela nad okni v tretjem nadstropju so imela že povsem zrel poznorenesančen znašaj; kamnitni okenski profili so še ohranjeni. Na vzhodni strani gradu je bila grajska kapela, katere stolpic je viden na starih upodobitvah. Sodec po Kupicevem opisu iz 1579, je bila njena arhitektura gotska. V eni izmed razvaljenih sten v grajskem jedru razločno izstopa pozneje obzidani vogal prvotnega romanskega gradu; opredeljujejo ga klesani ogelniki, ki uravnavajo precej pravilno zidavo. Po ohranjenih sledovih in starih upodobitvah sodec se zdi, da je imel prvotni grad podobo mogočne utrjene stolpaste hiše. 
Do Žusemski grad gradu je držala obzidana pot, zavarovana z zunanjim in notranjim vhodnim stolpcem. Grad ni težko dostopen, spet do nekaterih delov ruševin pa se ni lahko prebiti. Hoja po gradu je lahko nevarna, saj so zasute stene ponekod precej visoke, za njimi pa ponavadi sledi prepad. Sveta Ema Krška (pred 995 do okrog 1045)
»Bodi nam pozdravljena, kneginja sveta, v sonce nebeške radosti odeta; narod slovenski te vdano slavi: Ema, zavetnica bodi mu ti!« (Besedilo G. Mali, uglasbil F. Kimovec.) Rojstni kraj Eme Krške je po slovenskem ljudskem izročilu grad Pilštanj na Kozjanskem, medtem ko se avstrijsko zgodovinopisje – zaradi pomanjkanja pisnih virov v veliki meri neprepričljivo – trudi Emin rojstni kraj povezati z gradom Zeltschach, Krko (Gurk) ali Brežami (Friesach) na Koroškem in celo z gradom Peilstein pri Melku na Spodnjem Avstrijskem. Vsekakor je bila Ema oklicnega rodu, po sorodstvenih vezeh bavarsko avstrijske plemiške družine Luitpoldingov v sorodu s cesarjem Henrikom II. Svetim (1002–1024). Na njegovem dvoru si je pridobila vso takratno izobrazbo in dvorno uglajenost. Poroka s savinjskim mejnim grofom Viljemom II. Savinjsko-Breškim jo je še tesneje povezala z našim Njuna posest je namreč segala od Furlanije do Zgornje Štajerske in Dolenjske na Kranjskem. Svoje domovanje sta si zakonca uredila v Brežah na Koroškem. Slovensko ljudsko izrodilo poveličuje Emo Krško kot našo prvo svetnico, v knjigi Leto svetnikov pa je omenjena kot prva slovenska kneginja. Vprašanje o njeni narodni pripadnosti je popolnoma odveč. Pojavilo se je šele v drugi polovici 19. stoletja, saj so se prej ljudje čutili pripadnike določene dežele znotraj Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti oziroma pozneje habsburške monarhije. To velja tudi za čas Eme Krške. Plemiči so bili doma tam, kjer so imeli svojo posest. Jezik jim ni bil nikakršna ovira. Kakšen vpliv je imela družina Eme Krške na gospodarske in družbene razmere v današnjem slovenskem prostoru, iz ohranjenih listin ni razvidno. Zaslutimo ga v prepričanju njenih podložnikov, da jim je vladala sveta žena. To dragoceno dediščino njene svetosti so si naši predniki na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem izročali iz roda v rod od njene smrti po letu 1045 (natančen datum ni znan) do uradne razglasitve za svetnico leta 1938. Z dediščino Eminega svetega življenja je povezano njeno versko in kulturno izročilo, ohranjeno v številnih cerkvah, ki jih je gradila na celotnem ozemlju svoje obsežne posesti, in župnijah, ki jih je ustanavljala. Na ozemlju današnje Slovenije je morda njen najlepši spomenik župnijska cerkev sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem. Uvršamo jo med bisere gotske arhitekture pri nas, ne glede na to, da je njena današnja podoba nastala pozneje. O Emini tesni povezavi s slovenskim ljudstvom pričajo njene številne upodobitve po naših cerkvah, cerkvi, posvečeni sv. Emi Krški, še preden je bila v Rimu razglašena za svetnico, to sta podružnica cerkev sv. Eme na Kozjem iz leta 1466 in kapela sv. Eme iz približno istega časa (od leta 1784 župnija Sv. Ema pri Pristavi pri Mestinju), letna romanja iz številnih slovenskih župnij na njen grob na Krki na Koroškem vse do druge svetovne vojne in ne nazadnje pogosto ime slovenskih deklet in žena. Po smrti moža Viljema (1036) in obeh sinov, Viljema in Hartviga, se je Ema Krška posvetila dobrodelnosti. Dala je zgraditi več cerkva na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem. Precejšnjo posest je namenila ustanovitvi benediktinskega samostana v Admontu na Štajerskem (ustanovljen šele po njeni smrti, leta 1074) in samostana benediktink na Krki na Koroškem (1043), kamor se je nato tudi sama umaknila. Samostan so leta 1072 ukinili, njegova posest pa je pripadla novoustanovljeni krški škofiji (Gurk – Krka). Na kraju, kjer je stala samostanska cerkev, so v letih 1140–1174 zgradili veličastno romansko baziliko za novo stolnico krške škofije. V nič manj veličastni kripti bazilike so uredili grob za Emine posmrtne ostanke. Njen svetniški sloves so papeži potrdili s tem, da so romarjem na Krko naklonili posebne odpustke. Ker je bilo čaščenje Eme Krške v tem času omejeno le na dežele, kjer je imela posest, so leta 1464 v Rimu sprožili postopek za njeno beatifikacijo. Postopek, pri katerem je sodeloval tudi ljubljanski škof Sigmund Lamberg, so prekinile turške vojne in neurejene razmere v Cerkvi, ki so privedle do reformacije. Za njegovo obnovitev si je v začetku 17. stoletja zaman prizadeval ljubljanski škof Tomaž Hren. Na prošnjo celovškega škofa Adama Hefterja, mariborskega škofa Andreja Karlina in ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana so ga leta 1931 v Rimu vendarle obnovili in Emo Krško 27. junija 1938 slovesno razglasili za svetnico. Slovesnosti v Emini baziliki na Krki na Koroškem so se udeležili številni romarji iz Slovenije. Žal so druga svetovna vojna in razmere po njej v veliki meri zavrle spontane stike slovenskih vernikov tostran meje s tem tako pomembnim verskim, kulturnim in ne nazadnje tudi narodnim spomenikom naše preteklosti.