Po občinah Rogaška Slatina in Rogatec (34 KKR)
Start: Evropska ploščad ROGAŠKA SLATINA
Po kolesarski stezi na Takalce, Tržišče, Brezovec pri Rogatcu, na križišcu z glavno cesto zavijemo desno, Rogatec, na križišcu pri cvetlicarni zavijemo levo skozi trg v smeri Ptuj, Krjice – tu
zavijemo levo na cesto za Sv. Florjian, Strmec pri Sv. Florijanu, Sv. Florjian, Zgornje Sečovo, Cerovec pod Bočem, na križišču z glavno cesto zavijemo desno in peljemo skozi Spodnje
Negonje do odcepa za Kostrivnico, zavijemo desno v Kostrivnico, v centru levo v Podplat, Podplat, v semaforiziranem križišču levo proti Rogaški Slatini, pri podjetju Fingar desno
preko proge v Kačji Dol (vzpon), v Kristan vrhu levo v Rodnice (vzpon), Male Rodne, na križišču levo proti Klanckim(oglasna tabla ŠR KLUB BINA), nato spust v Tekačevo, po
kolesarski stezi v Rogaško Slatino, cilj Evropska ploščad. Proga je razgibana, zahtevna, primerna za boljše rekreativce.
Dolžina proge je 32 km.
Cas vožnje 1 ura 32 minut (brez postankov).
Vzpon: Podplat – Laze – Sotensko: 15 %, dolžina vzpona 600 metrov
Spust: Sotensko – Kristan vrh: 10 %, dolžina spusta je 1500 metrov
Vzpon skozi Kristan vrh v Rodnice cca 1700 metrov, 7 %
Spust: Male Rodne – Tekačevo: do 20 %, dolžina spusta je 1000 metrov
Skupno število vzponskih metrov je 554.
Na progi so možni naslednji postanki:
Rogatec: Muzej na prostem, Konjeniški center, grad Strmol, gostišče Grunt (možnost
okrepčila),
Cerovec: ogled paviljona kaktej
Kostrivnica: ogled Kraljevega vrelca cerkev Sv. Marije
Čas vožnje ob uporabi te ponudbe ob progi se poljubno podaljša.
Vredno ogleda na kolesarski poti Dvorec Strmol
Dvorec Strmol v Rogatcu
Severozahodno nad trgom leži grajski kompleks Strmola, prvič omenjenega leta 1436, ko so celjski grofje podelili Jakobu Strmolskemu iz Cerkelj na Gorenjskem stolp pri Rogatcu. Stolp je zametek graščine in je v jedru današnjega gradu še ohranjen. V 16. stoletju so ob prvotnem stolpu prizidali še en stolp ali trakt in celotno zgradbo obdali z obzidjem in obrambnimi obzidnimi stolpici. S prezidavo je bila stavba sklenjena z obliko črke T v tlorisu in je izgubila prvotno utrdbeno vlogo. V gradu je bila tudi kapela, posvečena sv. Vincenciju Ferrerskemu, omenjena prvič leta 1682. Konec 17. stoletja so obrambne stolpice podrli, obzidje pa nadomestili z nizko zidano ograjo. Višino prvotnega stolpa so prilagodili ostali stavbi in ob njej pozidali manjšo enonadstropno stavbo z notranjim dvoriščem. V tej stavbi je bilo v 19. in v začetku 20. stoletja okrajno sodišče, o čemer pričajo še ohranjene ječe v kleteh. V njih je sedaj vinoteka z vinskimi tabernaklji. Ob gradu je bil zasnovan tudi lep angleški park z obzidanim studencem. Park se ni ohranil, graščina pa je po vojni služila kot stanovanjska stavba.
Dvorec Strmol s srednjeveško osnovo, katere jedro predstavlja grajski stolp, renesančno stavbno substanco z ohranjeno tlorisno zasnovo in obstoječimi sistemi ter močno barokizacijo, ki mu je dala bogato, reprezentančno notranjščino in slikovito zunanjo podobo, sodi med pomembne fevdalne objekte na Slovenskem in je razglašen za kulturni spomenik. Skupno s pripadajočim parkom je vpisan v register kulturne dediščine. Za dvorec velja varstveni režim II. stopnje, ki določa varovanje njegove celovitosti, likovno-arhitekturne in historične vrednosti.
Paviljon kaktej
V Rogaški Slatini je zbirko g. Zvonko Čoh zbiral in sestavljal več kot 40 let in je danes ena najbogatejših evropskih zbirk, katero je Občina Rogaška Slatina odkupila in jo, z ureditvijo paviljona kaktej, predstavila širši javnosti. Zbirka kaktej v Rogaški Slatini obsega veliko Paviljon kaktej v Cerovcu število razširjenih vrst kaktusov, predvsem pa je pomembna zaradi redkih vrst, ki jih težko najdemo v zbirkah in so zato nepreceneljive. Po strokovni oceni Društva prijateljev kaktusov Slovenije se nahaja v zbirki več kot 5000 kaktusov in drugih sočnic različne starosti. Paviljon se nahaja v Cerovcu pod Bocem, zraven Vrtnega centra Rogaška.
Kraljevi vodnjak se nahaja v Spodnji Kostrivnici pod pobocjem Boca.
V živo skalo je bil izkopan leta 1857 in leta 1872 poglobljen do globine štirindvajset metrov. Vhodni premer je 72 cm, ki se v globini razširi na 115 cm. Obdaja ga obnovljen z nekaj prvotnimi hrastovimi stebri večji lesen značilen osmerokoten paviljon z novo kovinsko bakreno streho. Za črpanje vode je bila vanj na globini 20 metrov vgrajena mehanska batna črpalka, ki pa so jo s pomočjo posebne ekipe potapljačev Jamarske reševalne službe Slovenije dvignili na površje, obnovili s pomočjo domačina Andreja Baha iz Brezij pri Podplatu in nato ponovno montirali na prvotno mesto. Domači gasilci so pri tem tri krat v celoti izpraznili ter očistili vodnjak.
Po vsebnosti raztopljenih mineralov spada voda v skupino mineralnih slatin z mineralizacijo okoli 9 g/l. Prvo kemično analizo vode je leta 1870 naredil dr. J. Gottlieb in jo uvrstil med alkalne slatine. Slatinsko vodo iz vodnjaka so še pred tridesetimi leti izkoriščali ljudje iz bližnje in daljne okolice, predvsem v času težjih kmetijskih del na poljih in bližnjih vinogradih na pobočju. V neposredni bližini se nahaja tudi Ignacijev vrelec, ki ga je že leta 1803 omenjal A. Suess, iz literature pa je znan tudi Vrtni vrelec, ki pa je danes žal že zasut. Sam vodnjak je obdan s kamnitim vencem ter pokrit z betonsko ploščo. Pri obnovi, ki je trajala slaba dva meseca, so obnovili tlake v notranjosti paviljona, dvignili zunanji obod vrelca, naredili drenažni sistem odvodnjavanja, postavili zunanjo zaščitno ograjo in vrtnarsko uredili okolico paviljona.
Cerkev Sv. Marije v Kostrivnici
Odkar Cerkev vodi prvi papež Slovan, je postala podoba Censtohovske Matere božje, Marije z Jasne gore, znana po vsem svetu. Sliko te stare ikone danes vidite na razlicnih krajih sveta: od Rima do avstralskih rudnikov opala. Na Slovenskem pa jo častimo že več kot dve stoletji: v Olimju, kjer so bili redovniki poljske redovne družbe pavlinčev, so njeno podobo postavili na stranski oltar. Še bolj pa so jo počastili sredi 18. stoletja v župniji Kostrivnica (ime naj bi dobila od rimskega castruma - utrdbe). Ta mala župnija, danes le toliko odmaknjena od velikih prometnih cest in naselij (5 km od Rogaške Slatine in 8 km od Šmarja pri Jelšah), da je še bolj vabljiva za obisk, je v razgibanih šestdesetih letih 18. stoletja izbrala "Poljsko Marijo", kakor rečejo zdaj domačini, za svojo zavetnico.
Leta 1750 je neki romar iz Censtohove prinesel podobo jasnogorske Marije v cerkev sv. Lenarta v Dreveniku, ki je bila takrat kostrivniška župnijska cerkev. Ta starodavna cerkev stoji danes skrita pod mogočnim Bocem ob nekdanji jezdni poti iz Kostrivnice proti Studenicam. Prvič se omenja že med letoma 1160 in 1170 kot podružnica prafare Sv. Križ pri Rogaški Slatini. Po sodbi poznavalcev je bila sedanja gotska stavba, ki se ponaša z nekaterimi izredno lepimi prvinami, zgrajena v drugi polovici 14. stoletja. V svojem potopisu jo omenja tudi Pavel Santonino in pravi: "Tisti dan smo šli iz Lemberga v Studenice. Sredi poti je škof posvetil vikarijatsko pokopališče cerkve sv. Lenarta v Kostrivnici, ki je podružnična cerkev sv. Križa pri Rogatcu. Ta bazilika je na pogled lepša od drugih v Savinjski krajini, s povsem obokanimi stropi in različnimi poslikavami." Takratno lepo svetišče, ki ga je Santonino imenoval "bazilika", je ohranjeno še danes. Ker je bilo odmaknjeno, župnišče z gospodarskimi poslopji pa zaradi plazovitega zemljišča tudi ogroženo, so se v šestdesetih letih domačini skupaj s takratnim župnikom Francem Grmicem, ki je skrbno zapisal vse dogodke, odločil za zidavo novega svetišča, ki bo bolj v središču župnije in na varnejšem mestu. V rekordnem času so v Zgornji Kostrivnici na griču, ki ga je podaril rogaški grof Leslie, v Ietih 1766 do 1769 pozidali sedanjo baročno cerkev. Ta je po svoji arhitekturi prava mojstrovina tistega časa. Že pred gradnjo so se odločili, da jo bodo posvetili "Poljski Mariji". Zato so na gradbišču postavili leseno kapelo in imeli pri njej pobožnosti. To je privabljajo ljudi z vseh strani. Ko so postavili cerkev, so se romarji, ki so hodili na Sladko goro, še raje ustavljali na prijaznem griču. Kronist je zapisal, da je cerkev prvo leto obiskalo 33 procesij, čudežnih uslišanj pa je bilo 75! Romarja tudi danes prevzame razgibana zunanjščina, ko pride v cerkev, pa je še bolj očaran. Glavni oltar je čudovito baročno delo. Sem so ga prinesli iz mariborske cerkve sv. Alojzija potem, ko je bil tamkajšnji jezuitski samostan ukinjen. Na Jakobovo nedeljo 1784 je bil oltar posvečen Mariji v čast, zato je še dandanes, ko so vsa druga romanja sem zamrla, edini romarski shod vsako leto na to nedeljo. Tudi drugi štirje oltarji so lepo delo, čeprav jih je naredil mojster Franc Kotnik šele leta 1859, a je zanje uporabil lepe baročne kipe in tako ohranil celotno podobo cerkve v baročnem duhu.