Dos 2010
Spoštovani!
Slovenci smo narod zmožen najbolj ekstremnih dosežkov. Imamo jasne, realne cilje, naše želje in sanje so uresničljive.
Sprašujemo se, kaj moramo storiti, da se nam izpolnijo želje, sanje. Odgovor mora najti vsak posameznik sam, a skupen cilj je uresničljiv le s sodelovanjem in prizadevanji posameznikov.
Četrtič v Sloveniji organizirajo mednarodno ultramaratonsko kolesarsko dirko okoli Sloveniji, s startom in ciljem v Postojni. Trasa poteka iz Postojne do Obale, nato preko Nove Gorice, Cola in Idrije proti severu, kjer tekmovalce čaka najtežji vzpon na Vršič. V nadaljevanju pot vodi preko Gorenjske, Štajerske in Koroške proti zahodu, kjer se v Prekmurju obrnemo nazaj proti Postojni po južni strani.
Napoveduje se izjemno velik športni in medijski dogodek, najverjetneje največji kolesarski dogodek v letu 2010 v Sloveniji.
DOS Extreme 2010 je uvrščena v nabor dirk za evropski in svetovni pokal s strani svetovne ultrakolesarske zveze.
Član na dirki okrog Slovenije DOS 2010
in njegov zvesti RIKI TEAM
Slovenijo v svetu velikokrat prepoznajo po vidnih in zavidanja vrednih dosežkih različnih športnikov. Promocija države, njenih prebivalcev in prepoznavnost se tudi s pomočjo športnikov, odraža na številnih področjih. Znani smo po tem, da kljub naši majhnosti, prisostvujemo na številnih ekstremnih športnih dogodkih. Enega takih se je v maju lanskega leta udeležil tudi David Rihtarič. 1182 kilometrov kolesarjenja dan in noč po mejah Slovenije, je na dirki DOS 2009 prevozil v 53 urah in 45 minutah.
Tudi na letošnji dirki bo David zraven! Vozil bo za Slovenijo – ekipo Slovenska vojska in vozil bo v dresu Kolesarskega kluba Rogaška. Startna številka 187
Več o njegovih uspehih in podvigih pa si lahko preberete na internetni strani www.david.rihtaric.strani.bizSpremljali ga bomo tudi mi. Če bo le šlo, tudi v živo po Štajerskem valu.
Člani Riki Teama bodo: Fredi Virag-vodja, Klemen Rihtarič-foto, Pavel Keršič-serviser, Miha Turnšek-internet-novice, Tomislav Muršec-maser/fizioterapevt, David Košnik-voznik, Mihael Kraut-voznik, Darko Duh-voznik/logistika in, Kristijan Poštrak-voznik/navigator.
Start dirke bo v večernih urah 13. maja 2010 in predstavlja tako za kolesarje, kot tudi za spremljevalne ekipe, 1.231 kilometrov vožnje dan in noč, z minimalnim spanjem in počitki, izjemen napor in izziv.
Člani kolesarskega kluba Rogaška, Slatinčani in Slovenci, držimo pesti za našega Davida in spremljevalce RIKI Team.
Srečno Riki !
Povezava na uradno spletno stran DOS 2010:
Dirka okoli Slovenije / Race Arround Slovenia
DOS-RAS EXTREME
1230 km / 774km
Nekaj o letošnjem DOS-u, čeprav z grenkim priokusom !
Kako sem dirko doživljal jaz, kaj se mi je pletlo po glavi, kaj mislim o sotekmovalcih, ekipi,…
V Postojno smo prispeli v sredo, dan pred dirko, da smo opremili in uredili vsa vozila, opremo, kolesa, dokumentacijo. Sledil je tehnični sestanek, tiskovna konferenca, žreb številk in Gala večerja. Zvečer smo se odpravili v vojašnico Vipava, kjer smo tudi prespali. Drugo jutro je še sledil tehnični pregled vozil in koles, montaža sledilnih naprav (ki na žalost niso delovale). Nato sem si privoščil še malo spanca in obilno večerjo (testenine). Ob 21:58h me je čakal start, na progo sem se podal med zadnjimi, saj so za mano startali le štirje najboljši.
Letos je bil na startu pred hotelom Kras res pravi športni spektakel , kljub slabemu deževnemu vremenu se je zbralo ogromno ljudi.
Po startni rampi sem se pognal proti Ilirski Bistrici, kjer me je že dohitel Strasser, Baloh in Robič sta me dohitela na spustu Črnega Kala. Po primorskih cestah sem previdno sledil Balohu. In ravno tu se mi je pripetila majhna nesreča, kot se je kasneje pokazalo ni bila tako nedolžna. V enem izmed strmih vzponov, kjer hitrost ni bila večja od 10km/h, sem hotel spustiti sledno vozilo Baloha pred sebe, bil pa sem premalo pozoren na ozko cesto. Z sprednjim kolesom sem zapeljal na bankino in padec je bil neizbežen, zato sem, sam ne vem kako mi je uspelo na hitro in na neroden način izvlekel levo nogo iz pedala, pri tem pa udaril z kolenom v volan kolesa, ter začutil pekočo bolečino na zadnji strani kolena. A se s tem nisem ubadal, se mi ni zdelo pomembno.
Ampak kasneje se je pokazalo, da je ravno to bila posledica mojega odstopa oziroma poškodbe (premaknjena pogačica (prisoten manjši izliv tekočine), ter hudo vnetje zg. prirastišče tetive pod kolenom-z (gastroknemius). To so ugotovili s pomočjo RTG na Kliničnem centru takoj po odstopu. Trenutno še čakam na slikanje z Magnetno resonanco, takrat bom tudi vedel kaj več o poškodbi tetive.
Pa se vrnimo k dirki. Prvo etapo sem prepeljal odlično. Naj omenim, da se nam je pri Izolski bolnišnici priključil vodja ekipe Fredi, ki je imel službene obveznosti. Pot smo nadaljevali po Črnem Kalu, kjer sem bil vedno v bližini Italijana Paola Aste. Brez problemov smo prevozili Kras, nekaj kilometrov pred Novo Gorico sem opravil le obvezno malo potrebo. Na drugo časovno kontrolo sem prišel popolnoma svež, saj sem vedel da je pred menoj Predmeja (klanec), ki ga ni za podcenjevat. Tu je nastala majhna gneča a se je Fredi odločil, da pospešim in tako sem na vrh prispel sam, oblekel anorak in pičil proti Colu, Idriji. Tu me je spet ujel naliv, ampak se nisem sploh obremenjeval z dežjem, saj sem vedel, da ni zadnji in da je lahko še huje. Idrija – mesto čipk in mesto štrudla (tako trdi ekipa Riki Teama)! Hvala Ditka-od cele ekipe. Po dolini Soče proti Tolminu, Kobaridu je celo posijalo sonce ampak ne za dolgo, cel vzpon na Vršič je fino deževalo. Vršič sem prevozil kar malo prepočasi, saj me je rahlo oviral Čeh pred mano. No na vrhu sem se tudi prvič preoblekel in pojedel porcijo, oziroma dve testenin (hvala Svetlani za Boloneze omako), sem se ji že oddolžil doma! Sledil je težji spust kot pa vzpon (kocke, mokra cesta, postal sem fino zaspan,…), pa še bolečina za kolenom se mi je začela šele tu zares pojavljati. Mislil oziroma tolažil sem se, to je samo malo utrujena mišica. Sem skoraj že pozabil na tisti dogodek na začetku dirke.
Sledil je najlepši del trase po Gorenjskem (ravno prav razgiban, ogromno kolesarjev ob cesti, sonček,…). Z izredno dobrim tempom in napredovanjem v mestih sem prispel mimo Tržiča, Kamnika na Črnivec. Kjer sem pojedel ploščico, odtočil, par besed spregovoril z Ajdo, si oblekel anorak in nadaljeval proti Mozirju. Problem – šele tu sem spoznal, da pa ta bolečina v kolenu le ni tako nedolžna. Začelo me je skeleti, boleti, pri vsakem obratu pedala sem začutil skelečo bolečino pod kolenom na zadnji strani. Tukaj sem tudi prvič moral vzeti protibolečinsko tableto. Pretrpel sem pot mimo Velenja, in ga šibal proti Slovenj Gradcu (tu je čisto normalno, če leti 50km/h-vedno)!
V Dravogradu smo imeli planiran drugi krajši postanek za testenine in preoblačenje. In res sedem minut je bilo dovolj za testenine, masažo kolena, intervju, pozdrav navijačem, lulanje,… Spet tableta in trpljenje proti vetru, po Dravski dolini proti Mariboru. Bolečine vedno hujše, ampak vedel sem, v Kamnici so navijači (hvala Urošu, Sandiju, Ivanu, Staneju, Jožetu,…), ki so tekli z mano, plapolali z zastavo,…
Sledila je trasa, ki sem jo prevozil neštetokrat na treningih proti Gornji Radgoni. Mogoče se mi je ravno zato začelo tu spati, ampak spet presenečenje v Apačah so me čakali sorodniki, ki so ponovili presenečenje od lani! V Gornji Radgoni so spet lovili ribe in to na glavni cesti! Hvala vam še enkrat. Tu sem malo prikril bolečine oziroma poskušal pozabit. Čez prelepe Kapelske Gorice sem jaz trpel peklenske muke, vem samo, da sem protibolečinske tablete jedel kot bi jedel bombone in nič ni pomagalo! Poti mimo Križevcev (zastoja na cesti – nekdo je dobil otroka in posledično polno sena na cesti), Bakovcev, Murske Sobote se ne spominjam najboljše, saj sem »je…. Ježa«! Od Polane pa do odstopa v Kuzmi (774km) sem se nekajkrat ustavil, povili smo nogo, še slabše, poskusili še z močnejšimi tabletami, nič boljše…in zgodilo se je to, kar si ni želel nihče od nas, najbolj pa verjetno ne jaz sam! Enostavno nisem mogel več naprej, bolečine so bile prehude… Poizkusil sem poganjat samo z desno nogo a ni šlo, ker leve noge nisem mogel veš pokrčiti. Vsak obrat sem si grizel ustnice, skoraj jokal od bolečin in razočaranja… Obvestili smo vodstvo dirke o odstopu. Njihova prva beseda je bila, ko so videli da kliče Fredi: »Fredi, samo ne reči tega kar mislimo, da boš rekel! Tu že pobiramo stave, da bo Riki stal na stopničkah«…
No, tako sem dirko doživljal letos jaz.
Na koncu bi še se rad zahvalil SV, ki mi je omogočila vozila za to dirko, hvala spremljevalni ekipi (Fredi, Klemen, Mihec, Darko, Kristjan, Miha, Pavle, Tomi, David), hvala vsem navijačem in sorodnikom ob progi in hvala vsem sponzorjem, ki ste mi pomagali in mi pomagate pri dirkah. Upam, da sem vam malo razložil stvari in upam, da vas nisem preveč razočaral – želja nam je bila vsem drugačna!
In čestitke vsem, ki ste se letos podali na DOS, predvsem pa tistim, ki ste ga zaključili!
David Rihtarič - Riki
 |
 |
 |
 |